V soboto, 4. septembra, smo v organizaciji Odbora za varstvo narave (OVN) UNESCO biosfernega območja Kras in porečje Reke ter v sodelovanju s Slovenskim društvom za proučevanje in varstvo netopirjev, Inštitutom za ohranjanje naravne dediščine Lutra, KS Vreme in župnijo Vreme  pred cerkvijo sv. Jošta v Gornjih Vremah priredili netopirski dogodek. To pa ni bil samo dogodek, na katerem smo spoznavali netopirje z vsemi njihovimi lastnostmi, ampak se je na koncu izkazalo, da smo odkrili NOVO PORODNIŠKO KOLONIJO malih podkovnjakov. 

Cerkev sv. Jošta leži ob gozdnatem robu vznožja Vremščice, kjer domačini že nekaj časa opažajo povečano število netopirjev, ki obletavajo ulične svetilke in njihove domove. Ker smo se v Odboru za varstvo narave Parka Škocjanske jame odločili, da bomo vsako leto priredili spoznavanje netopirjev v drugem kraju znotraj Biosfernega območja Kras in porečje Reke, nismo imeli težav pri izbiri kraja.

Topel septembrski večer je privabil številne vaščane Gornjih Vrem in ljubitelje netopirjev, tako da nam je skoraj zmanjkalo sedežev. Člani odbora pa smo bili zaradi odpadlih monitoringov v času korone zadovoljni, da se bomo spet družili z netopirji, pa četudi samo na ekranu. Vedeli smo, da so netopirji na podstrehi, a število izletelih netopirjev je bilo vseeno presenečenje za vse navzoče. Tokrat je bilo krepko več netopirjev kot udeležencev, našteli smo jih več kot sedemdeset. Najmlajši otroci so jih videli prvič v živo, ko so preletavali njihove glave v ladji cerkve in ko so se kot vrtavke vrteli na podbojih oken. V detektivskem vzdušju so se nekateri podali z detektorji in s predavateljico po vasi ter zaznavali v živo različno ultrazvočno oglašanje netopirjev. Lahko bi rekli, da so nam netopirji privzdignili prhuti, če bi jih seveda imeli.

Hvala vsem, ki ste pomagali organizirati ta dogodek, še posebej vaščanom Gornjih Vrem za pogostitev, delavcem Parka Škocjanske jame za pomoč pri prevozu klopi, članom odbora za sodelovanje in predavateljici Lei Likozar za izčrpno in zanimivo predavanje.

Navdušeni in ponosni, da sobivamo skupaj, smo se odpravili nazaj v svoja zavetišča.